Vsaka hiša na Placu ima svojo zgodbo

Avtorica: Marjana Hanc, Panorama, Delo
Objavljeno: 28. oktober 2013

»Tako velikega restavratorskega zamaha do takrat na območju Slovenije ni bilo,« poudarja Mateja Hafner Dolenc, koordinatorica programa Dnevov evropske kulturne dediščine v Škofji Loki, ki so jih pripravili v mestu, še ta mesec pa se delu mestnega jedra napoveduje enoletna obnova.

O tem, kako so v Škofji Loki obnavljali pročelja na Mestnem trgu v letih 1972 in 1973 pod strokovnim vodstvom Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo, ki ga je takrat vodil profesor Milan Železnik, pa tudi kaj so počeli na arheološkem najdišču Loškega komuna, kako so izkopavali temelje Poljanskih vrat, urejali graben na južni strani obrambnega zidu, obnavljali grajsko dvorišče in popravljali Kapucinski most, je na več kot sto negativih ovekovečil Peter Pipp, tedaj mladi referent za vzdrževanje javnih objektov pri podjetju Lokainvest. Njegovih 40 črno-belih fotografij in načrt obnove, ki je v njegovi lasti, si je mogoče do konca oktobra ogledati na razstavi v Sokolskem domu.

»Res je zanimivo, kako spregovori hiša, stara 300 let. In vsaka od hiš v starem mestnem jedru ima svojo zgodbo,« pravi dr. France Štukl, poznavalec tisočletnega mesta, njegovih prebivalcev in njihovih navad. Njegove tri knjige o hišah v mestnem jedru, nekdanjih predmestjih in v Stari Loki so zakladnice podatkov.

V letih od 1480 do 1490 je bilo na ožjem območju starega mestnega jedra, to je na Spodnjem trgu ali Lontrgu in zgornjem Mestnem trgu ali Placu ter v sedanji Blaževi ulici, 240 hiš, po izračunih je v njih živelo približno 2000 ljudi, sredi 18. stoletja jih je na tem območju živelo 1000 in po zadnjih dosegljivih podatkih iz leta 1984 le še 750.

Za urbanista snubili Plečnika

Zlata doba v Škofji Loki je nastopila leta 1900, ko je mesto dobilo elektriko, kanalizacijo, seveda tudi vodovod izpod Svetega Lovrenca in moderno klavnico. Leta 1930 so morala vsa mesta narediti urbanistični načrt in očitno je bilo, da je največja težava v Škofji Loki promet. Obstajali sta dve različici: za uresničitev prve bi morali porušiti pol Homanove in pol Koširjeve hiše ter še več hiš na Spodnjem trgu. Loka je imela od leta 1936 do 1940 sedež okrajnega glavarstva in bi morala narediti prostorski red, a ga ni. Med drugo svetovno vojno so v prometno problematiko zagrizli Nemci in začeli z rušenjem hiš, toda ceste niso zgradili, saj je bilo prej konec vojne.

Po vojni so Ločani snubili arhitekta Jožeta Plečnika, a je odklonil, da bi jim svetoval glede Placa. Izgovoril se je, da je prestar, priporočil je le, naj ne rušijo ne leve ne desne hiše ob Rotovžu. Vlogo glavnega urbanista je tako prevzel inženir Tone Bitenc.

Tloris mesta je nastal po letu 1511, ko je Škofjo Loko hudo prizadel potres, usodni pa so bili tudi požari: za Plac v letih 1656 in 1660 ter za Lontrg leta 1698. Od 16. stoletja so na Placu postavili dvonadstropne hiše in uglednejša oblika je imela vmesno arkadno dvorišče, medtem ko so bile na Lontrgu enonadstropne obrtniške hiše, katerih dvoriščna pročelja razčlenjujejo hodniki – ganki. Pritličje hiše na Placu je bilo namenjeno shrambam oziroma kaščam ter poslovnim prostorom: tem prostorom nekateri domačini še zdaj pravijo gumazini (magacini).

»Danes hitro vse zavržemo, včasih pa je veljalo, da če je le še stalo, se je dalo ‘uštimati’. Tipična hiša na Placu ima triosno fasado, čim ožja je, tem manj davka je bilo treba plačati,« pojasnjuje dr. Štukl. Dvonadstropne stavbe so se štele kakor kmetije in so bile obdavčene kot ena hiša, medtem ko so lontrške in druge manjše hiše davčno štele za dve tretjini ali tretjino hiše. Sprednji del je bil namenjen poslu, tipična je bila, denimo, hiša, v kateri je živel bogati Demšar, ki je špekuliral s tekstilom in nogavicami in si je potem celo kupil graščino.

Kdo je pravi Blaž

»V spominu so mi ostali otroci, ki so mi prišli domov naznanit, da možička ni na mostu. Povedal sem jim, da je to svetnik, sv. Janez Nepomuk, čigar kip so prav takrat odpeljali z več kot 600 let starega Kapucinskega ali Kamnitega mostu, zaradi popravila. In otroci ne bi bili otroci, če me ne bi tudi takrat, ko je obnovljen spet stal na mostu, obvestili: možiček je nazaj! Iz otroških ust sem tudi slišal razlago, da je Blaževa ulica, prej se je imenovala Nunska gasa oziroma ulica, v kateri sta bila doma geograf in gimnazijski profesor France Planina ter zgodovinar dr. Pavle Blaznik, dobila ime po Blažu Ogorevcu (legendarnem novinarju Mladine, op. a.). No, imenuje se po partizanskem komandantu Škofjeloškega odreda in pesniku Otu Vrhuncu, Blažu Ostrovrharju. V Nunski ulici pa je bival tudi literarni kritik in publicist dr. Tine Debeljak, ki je po vojni emigriral v Argentino. Njegov ded je bil z Gaberške gore in je imel veliko veselja s tem, da je ljudi skup spravljal. Ker je bil dobro obveščen tudi o tem, kdo ima kaj pod palcem, je znal svetovati. Skupaj je spravil 30 parov … Nekoč pa se je potožil, da se mu prav nihče ni prišel zahvalit za njegove usluge,« pripoved o Ločanih začini dr. Štukl.

Zelo ljub pa mu je spomin na Žužkovo slaščičarno, v kateri je bila leta 1933 kot prva v Škofji Loki nameščena naprava za izdelavo in shranjevanje sladoleda. »Komplet sladoleda je stal deset dinarjev. Ker pa je bila posodica precej draga, se je dalo dogovoriti tudi za pet dinarjev … In sladoled si dobil na roko.« Med posebneži, ki jih ohranja v spominu dr. Štukl, je tudi Feškov Polde s svojim večnim kolesom oziroma klostergajstom. Na Nunskem vrtu je bila šupa, v katero je Polde namestil vztrajnik. In potem je večno kolo izdeloval toliko časa, da je zapravil svojo hišo …

Članek (KLIK)